Turbinsko podprti motorji so v trenutnem času verjetno najbolj razširjeni pogonski agregati na tržišču. Za razliko od atmosferskega motorja, ki sam sesa zrak iz okolice, tukaj zrak v izgorevalno komoro doteka pod tlakom, ki ga ustvarja turbina. To ženejo izstopajoči izpušni plini in z večjim dotokom zraka omogoča tudi povečan vbrizg goriva ter temu primerno ustvarijo večjo moč ter več navora. Praviloma so tudi mnogo bolj učinkoviti in porabijo dosti manj goriva ter v okolje spustijo manj škodljivih plinov. Slabosti? Tudi tukaj jih je nekaj. Najprej je tukaj večja kompleksnost izdelave in samega delovanja, kar pomeni, da je več možnosti, da se kaj pokvari. Turbopolnilniki se namreč vrtijo z izjemno visoko frekvenco in so zelo občutljivi na nepravilno mazanje ali ‘hladno tiščanje’ motorja. Ker se mora turbina ob vsakem pritisku na plin najprej zavrteti obstaja tudi tako imenovana turbo luknja, kar pomeni, da obstaja nek časovni zamik med pritiskom na plin in odzivom motorja obenem pa dovajanje moči skozi celoten razpon vrtljajev ni ravno linearno. Za dlakocepce je slabši tudi zvok motorja, saj morajo izpušni plini, ki ženejo turbopolnilnik potovati skozi njega, kar seveda zaduši zvok.